nov uporabnik
pozabljeno geslo
RSS Izola.infoIzola.info na TwitterjuIzola.info na Facebooku
Izola.info 
Novice Napovednik Imenik Placi Ustanove Izolani Podjetja Gostinstvo Turizem Vpis
Knjižna predstavitev v MKI

»Izpišimo bolečino«

Sreda, 26. November 2014
Konec oktobra smo v čitalnici Mestne knjižnice Izola predstavili novo knjigo Mohorjeve družbe Celje z naslovom Izpišimo bolečino, zbirko dvanajstih resničnih osebnih pripovedi ljudi, ki so se srečali z različnimi oblikami zlorabe in hude duševne stiske. Pobudo zanjo je dala novinarka in pisateljica Renata Ažman, zgodbe pa so nastale v okviru njenih delavnic terapevtskega pisanja, ki potekajo v različnih krajih Slovenije in v Birminghanu v Veliki Britaniji.
»Izpišimo bolečino«
Knjiga prinaša pripovedi šestih slovenskih in šestih angleških avtorjev, seveda prevedenih v slovenski jezik. Predgovor h knjigi je napisala psihiatrinja dr. Vesna Švab. Pogovor z avtoricami je z veliko topline, spoštovanja in rahločutnosti vodila urednica knjige, Tadeja Petrovčič Jerina. Knjigo si lahko izposodite v naši knjižnici, gospo Tadejo pa smo prosili, da bi nam predstavila svoj prispevek h knjigi ter njen pomen za strokovne in laične bralce.


Gospa Tadeja, bi nam za začetek povedali, kaj v neki založbi pomeni biti urednica knjige?
Na kratko: besedilo pripeljati od avtorja do bralcev – zapisane besede »spraviti« v knjigo tako, da bo koga zamikala njena vsebina. Včasih lahko urednik vpliva na izbor besedila, povabi k sodelovanju avtorja, avtorje, predlaga prevod kakega tujega izvirnika … Vedno sem vesela, kadar mi je v urejanje zaupano besedilo, ki bo slovenske bralce spodbudilo k večji človečnosti.

Kaj je bil razlog, da ste se v vaši založbi odločili za izid te knjige?
V preteklosti smo že sodelovali z gospo Renato Ažman, ki je bila tudi pobudnica in glavna gonilna sila te izdaje. Ko smo leta 2007 izdali njeno Depro – zapis z druge strani, je bil to velik izziv tudi za nas. Odprla je novo poglavje na področju pisanja o duševnih boleznih. Renata je na osnovi lastne izkušnje zdravilnosti pisanja začela prirejati t.i. delavnice terapevtskega pisanja v Sloveniji (s sodelovanjem društva Ozara) in v Angliji.

Na uredniškem programu je njeni knjigi sledilo izjemno pomembno delo dr. Andreja Marušiča in dr. Sanje Temnik Javno duševno zdravje (2009), ki je potem izšlo še v italijanskem in angleškem prevodu, nato Shizofrenija – moja sopotnica (2010) britanskega avtorja Philipa Hilla, udeleženca Renatine delavnice terapevtskega pisanja na CEIMH univerze v Birminghamu. V slovenščino je to delo prevedla Teodora Ghersini, izjemno nadarjena mlada ženska, ki tudi sama živi s podobno izkušnjo. Leta 2011 so se začeli pogovori o izidu antologije, ki bi jo napisali »preživeli« (ang. »survivors«) – ljudje, ki so zaradi težav v duševnem zdravju potrebovali zdravljenje v psihiatričnih ustanovah in zdaj z obvladanimi težavami živijo.

Z Renato smo organizirali srečanje udeležencev (predvsem udeleženk) delavnic terapevtskega pisanja, ki so se odzvali njenemu vabilu za sodelovanje pri načrtovani knjižni izdaji; prišla je tudi dr. Ann Davies iz birminghamskega CEIMH, tamkajšnja pobudnica in koordinatorka teh delavnic. Začrtali smo shemo in predvideli izid antologije do leta 2015. Veseli nas, da je – vsem krizam in preprekam navkljub – delo izšlo že prej, ob dnevu duševnega zdravja, 10. 10. 2014.

So bile te zgodbe vaš prvi stik s tematiko duševne stiske ali ste se s tem srečali že prej? Na prireditvi sem začutila, da je vaše poznavanje te tematike kar poglobljeno.
Dejansko je bila Depra moje prvo bližnje srečanje s tematiko duševnih motenj. Prej so me od teh vprašanj odvračali predvsem strah, stigma in predsodki. Verjetno pa je name v tej smeri, čeprav čisto z drugega konca, vplival Jean Vanier, ustanovitelj skupnosti Barka, v katerih živijo ljudje z motnjami v duševnem razvoju in spremljevalci. Kot pronicljiv mislec je napisal veliko del, ki se nekako posvečajo prav soočanju s predsodki in strahovi, njihovemu odpravljanju in počlovečenju naše družbe. Izjemno je njegovo delo Vsak človek je sveta zgodba. Ko se srečaš s človekom – ko se kot ranljiv človek srečaš z ranljivim človekom –, življenje zagledaš v drugačni perspektivi. In če se zavedaš še, da je človek – ne glede na vse svoje rane in ranjenosti – tudi presežno bitje, potem ta perspektiva zasije v novi luči. Spet knjiga in človek, ki sta me močno zaznamovala že v šolskih letih: Viktor Frankl, Kljub vsemu reči življenju da. Tudi antologija Izpišimo bolečino nedvomno sodi v ta »da«.

Kako ste se srečali z avtoricami, kaj ste ob njih začutili, kako jih sprejemate?
Pretresli so me njihov pogum in iskrenost ter pripravljenost, svojo največjo bolečino deliti z drugimi – ne kot nekakšno razkazovanje, tudi ne obsojanje, ampak kot pomoč tistim, ki se znajdejo v podobnih okoliščinah, prepričani, da jih nihče ne razume. Pomislite, kakšna osamljenost! Dodatno zapečatena še z občutkom sramu. In potem nekdo, ki ti ponudi rešilno palico in več kot le razumevajoč pogled. Če bi morala z eno besedo opisati odnos do avtoric, bi rekla: spoštovanje.

Kako je potekalo sodelovanje med vami, Renato Ažman, avtorji posameznih zgodb?
Pravzaprav sva bili v stiku predvsem z Renato, ona pa se je dogovarjala s posameznimi avtorji, jih spodbujala, usmerjala. Zlasti pri slovenskih avtorjih se zelo vidi, koliko dela je bilo posvečenega piljenju besedil. Ta so tudi slogovno nadpovprečna. Seveda je tista nujna osnovna sestavina za takšno brušenje prava vsebina. Kot pri diamantu. Če pomislite, da se je delavnic terapevtskega pisanja udeležilo več kot 90 ljudi, objavljenih pa je 6 slovenskih in 6 angleških zgodb, potem gre res za cvetnik. Prav pri teh besedilih, ki so namenjena kot osebna pomoč, kot pomoč za boljše razumevanje (sebe, svojcev, prijateljev …), je pomembno, da je njihovo sporočilo berljivo napisano.

Z nekaterimi avtoricami sem se povezala le pri čisto zadnjem, zaključnem usklajevanju. Kljub vsemu gre za občutljive stvari, pri katerih pa niso pomembni konkretni podatki, ki utegnejo biti za marsikoga še vedno boleči, ampak njihovo sporočilo. Zato smo do zadnjega usklajevali besedila – rekla bi, da v vzajemno zadovoljstvo in korist.

Na predstavitvi knjige v Mestni knjižnici Izola je bilo videti in čutiti, s kakšno toplino, spoštovanjem in rahločutnostjo ste pristopili k vsaki posamezni avtorici. Kako ste uspeli navezati tako pristno človeške odnose?
Hvala. Me veseli, če je bilo res tako. Očitno da človeškost kliče po človeškosti. Avtorice so morale gotovo pogosto prek sebe, da so lahko povedale in zapisale, kar so. To zahteva pristno človeško veličino. Ob poti, ki so jo prehodile, se človek res počuti majhnega. In ob tem, kot je po branju besedila ene izmed njih tako lepo zapisal Mef: »Moj poklon.«

Poudarili ste pomen tovrstnih knjig tako za strokovnjake kot za običajne bralce. Dr. Vesna Švab je v predgovoru zapisala: »Knjiga je pomembna za ›streznjenje‹ stroke, je pričevanje, ki lahko pomaga omejiti neznosno lahkost diagnosticiranja in predpisovanja zdravil ter površnih psihoterapevtskih ukrepov. Ko poskušamo pomagati trpečim, je potrebno razumeti tudi ozadje, zgodbo, ki je vplivala na pojav simptomov.« Kako pa knjiga lahko pomaga običajnemu bralcu?
Bralci so ljudje, ki se radi prek knjige kot medija podajajo v znane in manj znane svetove. Gotovo je knjiga zanimiva za tiste, ki občutijo blažjo ali močnejšo duševno motnjo – kot je v omenjenem delu zapisal dr. Marušič, se to vsaj v blažji obliki vsaj enkrat v življenju obeta vsakemu tretjemu izmed nas –, in tudi za vse tiste, ki z njimi živijo in se z njimi srečujejo. Zlasti je kot »pričevanje z druge strani« res dragocena za vse strokovne delavce, ki delujejo na področju duševnega zdravja. Da se bolj zavedo, da ne gre za »primere«, ampak za ljudi, ki imajo vsak svojo zgodovino in zgodbo; ki se nadaljuje.

Če si bo knjiga utrla pot do mladih, utegne med njimi obuditi vrednoti resnične strpnosti in solidarnosti, medsebojne pomoči. Lahko bo pripomogla k boljšemu razumevanju samega bistva duševne bolezni in tega, da človek – kot pri vsaki drugi bolezni – kljub vsemu ostaja človek z vsemi svojimi temeljnimi potrebami, tudi s potrebo po sprejetosti. Hkrati je res, da so duševne motnje del vsakdanjosti, ki pa ga zaradi močne zaznamovanosti pogosto skrivamo. Upam, da nam bo knjiga vsem pomagala pri tem, da bomo življenje (in soljudi) sprejemali bolj celovito – ne le v tistem, kar nam ponuja (trenutno) dobrega, prijetnega in koristnega.

Rekli ste tudi, da je vsaka zgodba v tej knjigi tudi mala literarna mojstrovina. Je bil tudi to eden od vidikov za izbiro, katero zgodbo boste uvrstili v zbirko?
Izbor sodelavcev in besedil je bil, kot rečeno, Renatina domena. Pri vodenju delavnic se je znova pokazala njena novinarska profesionalnost. In kot prava poznavalka je gotovo znala udeležence delavnic spodbuditi, da so dali veliko od sebe. Marsikdo več, kot bi si mislil. Pri odločitvi za sodelovanje je bilo nenazadnje pomembno tudi dejstvo, da se je vsak avtor s tem izpostavil. Nekateri so svoje prispevke objavili s pravimi imeni, drugi s psevdonimi. Vsak se je sam odločil, kako in koliko želi oz. se mu zdi pomembno razkriti.

Nekdo od poslušalcev je predlagal, da bi knjigo uvrstili na bralni seznam za srednje šole. Morda je res, da bi zgodnje seznanjanje bralcev s temo duševne bolezni preprečilo mnoge predsodke in stigme, ki so jih deležni ljudje v duševni stiski.
Mogoče ne med obvezno branje, ampak izbirno. Dobro bi bilo, ko bi mladi vedeli, da knjiga obstaja. Duševne motnje se namreč vse pogosteje pojavljajo tudi v srednješolskem obdobju. Ena najtemnejših plati našega naroda je prav samodestruktivnost, samomorilnost. Mogoče bo branje izpisanih zgodb komu pomagalo, da bo pravočasno in morda prej kot sicer ustrezno ukrepal. In če utegne knjiga – o tem smo se pogovarjale tudi z avtoricami – rešiti vsaj eno mlado življenje, pomagati vsaj enemu človeku, potem je izpolnila poslanstvo.

Njeno sporočilo je sporočilo upanja. Zdravilna pot majhnih korakov. Tudi takrat, ko se nam zdi položaj brezizhoden.

V eni od zgodb je zapisano, da je pot iz stiske v življenje – pot majhnih korakov. Kaj to pomeni vam?
Dejstvo je, da današnji čas ustvarja iluzijo, da moramo dobiti vse in to takoj. Ko se pojavijo težave, bi nam bil najljubši kak neboleč poseg od zunaj, ki bi na mah rešil težave. Vendar človek tudi v današnjem času ostaja človek, ki mora prehoditi svojo pot z vsemi padci in pobiranji od njih vred. Pogosto nam prav tisto, česar nikdar ne bi izbrali, najbolj pomaga k rasti. Sicer pa pot majhnih korakov v svoji zgodbi čudovito in povsem stvarno opiše Julija Jang. Tisti izsek njenega besedila bi si lahko za motivacijo vsak obesil nad pisalno mizo.

Gospa Tadeja, še enkrat hvala za res lep večer, pa tudi za tale pogovor. Tako vam kot Mohorjevi družbi želimo, da še naprej vztrajate na poti tega plemenitega poslanstva.

Špela Pahor
Izola.info
Tagi:
Prijavi napako
Zadnje novice v kategoriji Kultura:
Torek, 20. September 2016
Žirija izbrala »Houston, imamo problem!«, občinstvo pa »Pojdi z mano«
V nedeljo se je v portoroškem Avditoriju zaključil 19. Festival slovenskega filma. Letošnja filmska bera je obsegala 96 filmov, med katerimi se jih je 52 potegovalo za nagrado vesna....
Izola.info > Kultura
Četrtek, 15. September 2016
Razstava Aroma želje/Želja arome v Placu Izolanov
V galeriji Plac Izolanov je še do petka na ogled zanimiva in v mnogočem tudi intrigantna razstava dveh umetnikov, katerih predmet ustvarjanja se zelo razlikuje, obenem pa se izjemno...
Primorske novice > Kultura
Sreda, 14. September 2016
Badjurova nagrada Dušanu Milavcu naznanila začetek Festivala slovenskega filma
Včeraj zvečer se je s tradicionalno podelitvijo nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filma, v portoroškem Avditoriju začela 19. edicija Festivala slovenskega filma....
Izola.info > Kultura
Torek, 6. September 2016
V Portorož prihaja sto filmov
V Portorožu se bo prihodnji torek začel 19. festival slovenskega filma, ki bo ponudil 98 filmov, od tega 52 v tekmovalnem programu. Selekcijska komisija je imela pri izboru težko nalogo,...
Primorske novice > Kultura
Torek, 6. September 2016
Na 19. FSF-ju jih bodo zavrteli skoraj 100
V Portorožu se bo prihodnji torek začel 19. festival slovenskega filma, ki bo ponudil 98 filmov, od tega 52 v tekmovalnem programu. Selekcijska komisija je imela pri izboru težko nalogo,...
Regional Obala > Kultura
Četrtek, 4. Avgust 2016
Denarja za muzej Parenzana ni
Društvo Histrion, ki upravlja z muzejem Parenzana, opozarja na finančen težave že od marca. Pred pol leta so z občino Izola sklenili pogodbo za obdobje petih let. Zdaj občina predlaga...
Regional Obala > Kultura
Žirija izbrala »Houston, imamo problem!«, občinstvo pa »Pojdi z mano«
Žirija izbrala »Houston, imamo problem!«, občinstvo pa »Pojdi z mano« · V nedeljo se je v portoroškem Avditoriju zaključil 19. Festival slovenskega filma. Letošnja filmska bera je obsegala 96 filmov, med katerimi se...
Izola.info > Kultura
Badjurova nagrada Dušanu Milavcu naznanila začetek Festivala slovenskega filma
Badjurova nagrada Dušanu Milavcu naznanila začetek Festivala slovenskega filma · Včeraj zvečer se je s tradicionalno podelitvijo nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filma, v portoroškem Avditoriju začela...
Izola.info > Kultura
Vasilij Žbogar v Riu osvojil srebrno olimpijsko medaljo!
Vasilij Žbogar v Riu osvojil srebrno olimpijsko medaljo! · Izolski jadralec Vasilij Žbogar je v današnji regati za medalje na olimpijskem jadralnem polju Pão de Açucar v Riu osvojil 6. mesto in Sloveniji...
Izola.info > Šport
18. Festival slovenskega filma prinaša rekordno bero filmskih užitkov
18. Festival slovenskega filma prinaša rekordno bero filmskih užitkov · Polnoletnost Festivala slovenskega filma je včeraj v portoroškem Avditoriju naznanila uvodna festivalska projekcija celovečernega filma Jana...
Izola.info > Kultura
V Istri ni nikoli dolgčas
V Istri ni nikoli dolgčas · Septembra in oktobra stene knjižnice krasijo fotografije Nataša Fajon. Z razstavo pod naslovom »V Istri ni nikoli dolgčas« se je tako udeležila...
Izola.info > Družba
Ana Desetnica že tretje leto na izolskih ulicah
Ana Desetnica že tretje leto na izolskih ulicah · V letu 2015 bo mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica, v sodelovanju s številnimi lokalnimi soorganizatorji prisoten v 13-ih...
Izola.info > Kultura