nov uporabnik
pozabljeno geslo
RSS Izola.infoIzola.info na TwitterjuIzola.info na Facebooku
Izola.info 
Novice Napovednik Imenik Placi Ustanove Izolani Podjetja Gostinstvo Turizem Vpis
Pogovor ob predstavitvi knjige »Doro – Moj življenjepis«

Teodor Kolenc v očeh Erika Vidmarja

Torek, 11. November 2014
Konec oktobra smo v Mestni knjižnici Izola predstavili knjigo Doro - moj življenjepis. Knjiga je izšla v samozaložbi, napisal jo je Erik Vidmar iz Lucije, sicer uspešen gledališki igralec. Nastala je na podlagi rokopisnega spominskega gradiva Teodorja Kolenca in pogovorov med njim in Erikom Vidmarjem. Knjigo sta obiskovalcem predstavila skupaj in ker je bilo življenje Teodorja Kolenca tako bogato in razgibano, se poslušalci kar nismo mogli posloviti od zanimivega gosta.
Teodor Kolenc v očeh Erika Vidmarja
Teodor Kolenc je eden tistih prebivalcev Izole, ki je močno zaznamoval življenje mnogih someščanov, glas o njem pa je segel še daleč naokrog. Bil je izjemno uspešen in inovativen podjetnik, ki pa je svoje delavce pošteno plačeval, tako da ga imajo še danes v lepem spominu. Nikoli ni klonil pred nobeno oblastjo in kljub temu, da so mu mnogi hoteli škodovati, ni gojil zamere ali maščevalnih misli. Ohranil je dostojanstvo in pogum, pa tudi smisel za humor in sočutno srce.

Glede na to, da si lahko bralci knjigo izposodite v naši knjižnici, jo kupite ali pa prebirate odlomke v tedniku Mandrač, se mi je zdelo bolj smiselno povabiti k pogovoru Erika Vidmarja, saj me je zanimalo, kako je do ideje za knjigo prišlo in kako je sploh nastajala. Tako vam predstavljam razmišljanja tega zanimivega mladega človeka o srečanju s Teodorjem Kolencem in o posebnem odnosu, ki ga je stkalo medsebojno spoštovanje, zaupanje, naklonjenost in občudovanje. Predvsem pa poslušanje in aktivno sodoživljanje sogovornika.

Gospod Erik, bi nam za začetek povedali, kdo ste, od kod prihajate, s čim se ukvarjate?
V prvi vrsti sem ponosen oče treh sinov in hvaležen mož potrpežljivi ženi. Živimo v Luciji, po rodu pa prihajam iz Spodnje Idrije, kjer sem preživel mladostna leta. Po poklicu sem gradbeni tehnik, že triindvajset let sem podjetnik, ki je tudi v sodelovanju z nekaterimi državnimi institucijami izvedel več odmevnih preventivnih in promocijskih projektov. Sedemnajsto leto vodim lastno Potujoče gledališče z bogatim repertoarjem preko 100 avtorskih gledaliških predstav za vse generacije, ki so skupaj doživele že skoraj 5.000 ponovitev po vsej Sloveniji.

Kako ste prišli na zamisel, da bi napisali knjigo o Teodorju Kolencu?
Aprila letos sem v Izoli razdelil nekaj reklamnih letakov, na katerih sem ponudil pisanje različnih besedil po naročilu. Gospod Doro me je poklical in čisto preprosto vprašal, ali bi bil pripravljen sprejeti izziv in mu pomagati pri izdaji njegovega življenjepisa. Že po kratkem telefonskem pogovoru mi je Doro vzbudil izjemno zanimanje, tako da sem se sam pri sebi kar takoj odločil, da sprejmem izziv. Že na prvem osebnem srečanju, ko sva se malo pogovorila, pa sem si želel čim prej začeti s pisanjem.

Kako je potekalo vajino sodelovanje? Knjiga je nastala na osnovi rokopisnega gradiva in vajinih pogovorov. Sta se skupaj odločala, kaj vključiti v knjigo, kaj izpustiti?
Doro je že imel pripravljenih nekaj starejših zapisov in cel zvezek na novo napisanih rokopisov o časih njegovega partizanstva. Tako kot vsako stvar v njegovem bogatem življenju, je imel Doro precej natančno izdelano sliko, kako naj bi njegov življenjepis izgledal v knjižni obliki. Začel sem s prepisovanjem rokopisov, Doro pa je pisal nove zvezke o posameznih življenjskih obdobjih in tudi postavil osnovne tematske sklope. Podrobnejšo razdelitev poglavij pa sva oblikovala skupaj.

V uvodu pojasnjujete, da sloga gospoda Kolenca niste spreminjali, da ste se želeli čim bolj približati njegovemu načinu razmišljanja in izražanja. Zato ste tudi ohranili narečne besede, ki ste jih seveda zapisali v poševnem tisku. So še kakšne posebnosti, na katere ste morali oziroma ste želeli biti pozorni?
Mislim, da sem skozi njegove rokopise precej dobro začutil njegovo osebnost, ki so jo oblikovale številne življenjske preizkušnje, ki jih je vedno reševal na povsem samosvoj način. Vse to je v meni zbudilo izjemno spoštovanje do velikega človeka in njegovega dela. Nekako mi je Doro zelo hitro in dobesedno zlezel pod kožo. Med urejanjem besedila in izbiro fotografij sem se ves čas trudil, da bi ohranil njegovo osebno noto nadvse zanimivega pripovedovalca. Edini cilj, ki sem ga imel pred očmi, je bil ta, da bi končni izdelek verodostojno spregovoril o življenju človeka, ki je povsod, kjer je deloval, za seboj puščal zares globoke sledi.

Kot smo lahko videli na predstavitvi knjige, ima Teodor Kolenc odličen spomin, spomni se na primer vseh podrobnosti posameznih dogodkov. Zna zelo zanimivo pripovedovati in tako prepletati dogodke med seboj, da se izkaže smisel vsega doživetega. Vse to je od vas zahtevalo veliko časa in zelo pozorno poslušanje. Kako ste doživljali njegovo življenjsko zgodbo?
Večina mnogo mlajših ljudi lahko Doru samo zavida njegov neverjeten spomin za najmanjše podrobnosti. Srčno upam, da tudi knjiga uspe vsaj približno prikazati, kako intenzivno je Doro živel vsak svoj trenutek in s kakšno strastjo se je loteval vsakega svojega projekta. Zelo hitro sva uspela vzpostaviti obojestransko zaupanje in verjamem, da je bil to ključ do uspešne realizacije skupnega projekta. Med branjem njegovih rokopisov sem sproti odkrival številne zanimive podrobnosti iz njegovega življenja, kadar sem želel izvedeti še kako informacijo, je bil Doro vedno pripravljen na podrobnejšo razlago.
Pisanje njegove zgodbe, še bolj pa osebni stik in pogovori so mi omogočili, da sem se kar potopil v njegovo življenjsko zgodbo, ki jo lahko v vseh pogledih samo neizmerno občudujem. Delo, ki sva ga opravila skupaj, niti ni bilo delo v pravem pomenu besede. Zame je bilo to delo predvsem velik privilegij, da sem imel dostop do nekaterih precej intimnih Dorovih spominov in priložnost, da jih skupaj podeliva z vsemi, ki so knjigo vzeli v roke.

Ko sem poslušala gospoda Kolenca v Mestni knjižnici Izola, me je predvsem prevzelo, da se ni nikoli nikogar bal. Vi ga poznate veliko bolje in tudi v knjigi lahko beremo, kako ga je preganjala Udba. Kako ste si razlagali njegov pogum?
Že v zgodnjem otroštvu je spoznal trdo življenje, kjer izobilja nikoli niso poznali. Še kot otrok je videl velike krivice, ki so se dogajale v njihovi vasi in tudi njegovi družini. Nikoli se ni sprijaznil s krivicami, ki so se mu dogajale in kadar je bil prepričan, da ima prav, se je za svojo pravico hrabro boril. Meni se zdi, da je včasih deloval kot človek, ki so mu že vse vzeli in nima več česa izgubiti. Boril se je za svoje pravice, a hkrati nikoli ni niti pomislil, da bi z iskanjem svoje pravice komu drugemu škodil.
Druga stvar, ki me je zelo prevzela pri njem je to, da ima zelo sočutno srce. Med pripovedovanjem so se mu v kotičku očesa nekajkrat zasvetile solze. Današnji podjetniki se mi še zdaleč ne zdijo taki...
Taka odločnost podjetnika in sočutnost toplega družinskega človeka v eni osebi je zares redkost. Današnji podjetniki svoj uspeh gradijo na povsem drugačnih osnovah, kot je to počel Doro, saj je delavec sodobnemu podjetniku samo strošek, ki bi ga najraje zmanjšali na ničlo. Doro pa je svojim delavcem zagotavljal delo, pošteno plačilo in predvsem dostojanstvo. Ne dela, ne poštenega plačila in še posebej delavskega dostojanstva pa danes žal sploh ni več.

Teodor Kolenc pa se zna tudi iz srca nasmejati. Njegov smisel za humor se je na primer pokazal v zgodbi, ko je kot stražar zasačil divjo svinjo.
Doro je tako zanimiva in raznovrstna osebnost, da ob njem nikoli ni dolgčas. O določenih dogodkih iz razburljivega življenja zna pripovedovati s takim žarom, da ima poslušalec občutek, kot da gleda film ali pa da se je celo sam znašel v njegovi zgodbi.
Mislim, da se je gospod Kolenc znal iskreno veseliti tudi svojih uspehov, kar se je pokazalo v zgodbi o črnilu za peresnike. Pri njem ni lažne skromnosti, sprenevedanja, skrivanja za maskami.

Bolj neposrednega in odkritega človeka še nisem srečal. Doro po sedemdesetih letih delovne dobe res ne potrebuje nobene lažne skromnosti na nobenem področju. Upravičeno je ponosen na svoje dosežke, saj je praktično vse dosegel sam, seveda ob veliki podpori žene Marije in kasneje tudi hčerke Majde. Vse uspehe je dosegel z uveljavljanjem svojih idej, s trdim garanjem, vizionarstvom, pogumom in odrekanjem. Ker je imel čisto vest, je lahko vsakemu človeku vedno in povsod v obraz povedal, kar si je o njem mislil.

No, ko ste mi v pogovoru po predstavitvi knjige rekli, da so "model" za take ljudi, kot je Doro, že zdavnaj izgubili, da "takih ne delajo več", ste verjetno imeli v mislih prav posebne značilnosti?
Res je. Takih, kot je Doro ne delajo več, pa bi jih v Sloveniji danes vsaj nekaj sto še kako krvavo potrebovali. Bil je vse v eni osebi, iznajdljiv in pošten, odločen in sočuten, odgovoren in duhovit, vizionar in praktičen… Predvsem pa je bil in ostal velik ČLOVEK.

Omenili ste, da ga doživljate kot nekakšnega svojega dedka. Bi nam lahko o tem kaj več povedali?
Kot sem že omenil, sem se že ob prepisovanju njegovih zapiskov globoko potopil v njegovo zgodbo. Tudi moj dedek je živel ob Soči – samo malo višje ob njenem toku. Spominjam se, da mi je tudi dedek pripovedoval zgodbe o časih, ko je Doro opisoval svoje otroštvo. Vse skupaj je zbudilo zares pristen občutek spoštovanja in občudovanja.

Gospod Vidmar, vi ste knjigo tudi oblikovali. Na platnicah so fotografije krajev, ki predstavljajo pomembne točke v življenju gospoda Kolenca.
Že med oblikovanjem besedil je Doro izrazil željo, da bi se v knjigo vključile nekatere fotografije. Nekaj družinskih fotografij je pripravil iz osebne zbirke, jaz pa sem na spletu pregledal tisoče fotografij o krajih in dogodkih, ki jih Doro opisuje. Uspel sem najti nekaj fotografij, s katerimi sem skušal podkrepiti njegovo pripoved. Na naslovnici sem skušal ujeti glavne mejnike njegove življenjske poti. Rojstno vas Avče, Sočo, solkanski most in Izolo. Na zadnji strani pa sem dodal še nekaj njegovih preostalih življenjskih postaj: železniški most v Avčah, staro Gorico, Kanal ob Soči, železniški most v Beogradu, pustaro Mirkovac, Komižo na otoku Visu. Barva samih platnic pa simbolizira reko Sočo.

Mislim, da je vaša knjiga tako vsebinsko kot oblikovno  velik dosežek, še posebno, ker je to vaša prva knjiga. Rekli ste, da še pri nobenem delu niste občutili takega veselja kot pri tej knjigi. Tako se mi zdi kar na mestu vprašanje, ali že razmišljate o novih knjigah?
Seveda razmišljam. Če si bo še kdo zaželel svojo življenjsko pot, družinsko kroniko ali kaj podobnega, spraviti med knjižne platnice, z veseljem začnem s pisanjem že jutri. Čeprav si mnogi ljudje predstavljajo, da je izdaja svoje knjige povezana z astronomskimi stroški, lahko zagotovim, da temu ni tako. S sodobno tehnologijo digitalnega tiska so postale precej dostopnejše tudi knjige v manjših nakladah. O vsem se je možno dogovoriti in marsikaj narediti dostopno skoraj vsakomur.
Čeprav je knjiga v končni obliki skoraj dvakrat obsežnejša, kot sva si na začetku zamislila, pa vsega zapisanega materiala nisva uvrstila v njegov življenjepis, saj se je Doro nekako bal, da bi bila knjiga predebela. Ker je zadeva še sveža, me trenutno še najbolj mika, da bi Dorovo življenjsko zgodbo uporabil kot osnovo za pisanje romana.

Gospod Vidmar, hvala za zanimiv pogovor. Želim vam še veliko uspešnih gledaliških predstav, pa tudi srečanj z zanimivimi ljudmi, o katerih boste lahko pisali knjige!
Hvala tudi vam za priložnost, da sva knjigo lahko predstavila v Mestni knjižnici Izola in tudi za teh nekaj misli, ki sem jih lahko podelil z vami.

Pogovarjala se je Špela Pahor
Izola.info
Tagi:
Prijavi napako
Zadnje novice v kategoriji Kultura:
Torek, 20. September 2016
Žirija izbrala »Houston, imamo problem!«, občinstvo pa »Pojdi z mano«
V nedeljo se je v portoroškem Avditoriju zaključil 19. Festival slovenskega filma. Letošnja filmska bera je obsegala 96 filmov, med katerimi se jih je 52 potegovalo za nagrado vesna....
Izola.info > Kultura
Četrtek, 15. September 2016
Razstava Aroma želje/Želja arome v Placu Izolanov
V galeriji Plac Izolanov je še do petka na ogled zanimiva in v mnogočem tudi intrigantna razstava dveh umetnikov, katerih predmet ustvarjanja se zelo razlikuje, obenem pa se izjemno...
Primorske novice > Kultura
Sreda, 14. September 2016
Badjurova nagrada Dušanu Milavcu naznanila začetek Festivala slovenskega filma
Včeraj zvečer se je s tradicionalno podelitvijo nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filma, v portoroškem Avditoriju začela 19. edicija Festivala slovenskega filma....
Izola.info > Kultura
Torek, 6. September 2016
V Portorož prihaja sto filmov
V Portorožu se bo prihodnji torek začel 19. festival slovenskega filma, ki bo ponudil 98 filmov, od tega 52 v tekmovalnem programu. Selekcijska komisija je imela pri izboru težko nalogo,...
Primorske novice > Kultura
Torek, 6. September 2016
Na 19. FSF-ju jih bodo zavrteli skoraj 100
V Portorožu se bo prihodnji torek začel 19. festival slovenskega filma, ki bo ponudil 98 filmov, od tega 52 v tekmovalnem programu. Selekcijska komisija je imela pri izboru težko nalogo,...
Regional Obala > Kultura
Četrtek, 4. Avgust 2016
Denarja za muzej Parenzana ni
Društvo Histrion, ki upravlja z muzejem Parenzana, opozarja na finančen težave že od marca. Pred pol leta so z občino Izola sklenili pogodbo za obdobje petih let. Zdaj občina predlaga...
Regional Obala > Kultura
Žirija izbrala »Houston, imamo problem!«, občinstvo pa »Pojdi z mano«
Žirija izbrala »Houston, imamo problem!«, občinstvo pa »Pojdi z mano« · V nedeljo se je v portoroškem Avditoriju zaključil 19. Festival slovenskega filma. Letošnja filmska bera je obsegala 96 filmov, med katerimi se...
Izola.info > Kultura
Badjurova nagrada Dušanu Milavcu naznanila začetek Festivala slovenskega filma
Badjurova nagrada Dušanu Milavcu naznanila začetek Festivala slovenskega filma · Včeraj zvečer se je s tradicionalno podelitvijo nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filma, v portoroškem Avditoriju začela...
Izola.info > Kultura
Vasilij Žbogar v Riu osvojil srebrno olimpijsko medaljo!
Vasilij Žbogar v Riu osvojil srebrno olimpijsko medaljo! · Izolski jadralec Vasilij Žbogar je v današnji regati za medalje na olimpijskem jadralnem polju Pão de Açucar v Riu osvojil 6. mesto in Sloveniji...
Izola.info > Šport
18. Festival slovenskega filma prinaša rekordno bero filmskih užitkov
18. Festival slovenskega filma prinaša rekordno bero filmskih užitkov · Polnoletnost Festivala slovenskega filma je včeraj v portoroškem Avditoriju naznanila uvodna festivalska projekcija celovečernega filma Jana...
Izola.info > Kultura
V Istri ni nikoli dolgčas
V Istri ni nikoli dolgčas · Septembra in oktobra stene knjižnice krasijo fotografije Nataša Fajon. Z razstavo pod naslovom »V Istri ni nikoli dolgčas« se je tako udeležila...
Izola.info > Družba
Ana Desetnica že tretje leto na izolskih ulicah
Ana Desetnica že tretje leto na izolskih ulicah · V letu 2015 bo mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica, v sodelovanju s številnimi lokalnimi soorganizatorji prisoten v 13-ih...
Izola.info > Kultura