nov uporabnik
pozabljeno geslo
RSS Izola.infoIzola.info na TwitterjuIzola.info na Facebooku
Izola.info 
Novice Napovednik Imenik Placi Ustanove Izolani Podjetja Gostinstvo Turizem Vpis
Kotiček ustvarjalnosti v MKI

Istra tu in tam - trenutki ustvarjalnih navdihov

Ponedeljek, 17. Marec 2014
V mesecu marcu ste vabljeni v Mestno knjižnico Izola k ogledu novih razstav v kotičku ustvarjalnosti. Tokrat se predstavljajo trije člani Študijskega krožka Beseda Slovenske Istre: Ivan Novak iz Ospa, Marija Koren iz Podgorja in Danila Tuljak iz Doline pri Trstu, poleg njih pa svoja dela razstavljata še sestri Franca in Santina Mislei iz Trsta. Ker prihajajo ustvarjalci z obeh strani meje, se razstava imenuje Istra tu in tam – trenutki ustvarjalnih navdihov.
Istra tu in tam - trenutki ustvarjalnih navdihov
Študijski krožek Beseda Slovenske Istre bo letos jeseni praznoval 20 let svojega delovanja. Vodi ga Nadja Rojac, po rodu Istranka, ki od rojstva živi v Trstu. Poleg drugih dejavnosti krožek izdaja tudi zbornik Brazde s trmuna, posamezne številke si lahko izposodite v naši knjižnici. V njem člani krožka objavljajo prozne in pesniške prispevke, ilustracije, spomine, prizore in utrinke iz življenja prebivalcev Slovenske Istre, prav tako pa tudi stare istrske zgodbe in pravce. Prispevki so tako v zborni slovenščini kot v narečju. Predvsem se člani posvečajo raziskovanju kulturne dediščine in zgodovine avtohtonih Slovencev v Istri.

Raziskujejo like Istranov in Istrank, ki so dali pomembno prispevali k ohranjanju in utrjevanju identitete Slovencev v Istri. Nekateri člani poleg pisane besede gojijo tudi druge zvrsti umetnosti, na primer likovno. Prav ta je združila ustvarjalce, ki se ta mesec predstavljajo s svojimi deli: Ivan Novak rad dela z lesom in bakrom, Marija Koren iz prešanih cvetlic oblikuje šopke, Danila Tuljak oblikuje kipce Šavrink iz hladne keramike in jih oblači. Franca Mislei v tehniki pachwork sestavlja slike, Santina Mislei pa ustvarja skrivnostne slike na platno. Prvi trije se ponašajo tudi s kar nekaj objavami poezije in tudi z izdanimi pesniškimi zbirkami.

Z našimi gosti smo se srečali v čitalnici knjižnice v četrtek, 13. marca, kjer smo v pogovoru lahko kaj več izvedeli o njih samih ter si hkrati ogledali razstavo njihovih del. Tukaj pa objavljamo nekaj izvlečkov iz nadvse zanimivih pogovorov z njimi.


Ivan Novak iz Ospa je bil edini predstavnik moškega spola na našem srečanju, zato bom začela pri njem. Že kot mlad fant se je navdušil nad ročnimi deli, iz drevesnega lubja, predvsem iz topolov, je izdeloval različne predmete, od živalskih figuric do vozičkov in raznih glasbil iz vrbovih ali leskovih šib, na katera je z veseljem kaj zaigral. V tistem času otroci niso pogrešali drugih igrač, naredili so si jih sami in nikoli jim ni bilo dolgčas. Izučil se je za orodjarja in do upokojitve opravljal ta poklic. Pesmi je začel pisati kot mladenič, vendar jih je skrival, ker se mu niso zdele vredne objave. Kasneje pa jih je vendarle začel objavljati v različnih revijah, ter nato izdal 4 pesniške zbirke, peta pa bo izšla kmalu.

Vesel je vsake objave in vsake nove knjige, posebno, če so pesmi zapisane v narečju. Narečje še posebej ceni, tudi zato, ker je bilo le to v letih po vojni zasmehovano. Član ŠK Beseda Slovenske Istre je deset let. Je tudi igralec v dveh amaterskih gledališčih. Najprej se je vključil v gledališko skupino pri Kulturnem društvu Domovina Osp, ki ga je leta 1889 ustanovil tedanji župnik Komapre. Sto let po ustanovitvi so v vasi ponovno oživili delovanje društva in takrat se je ostalim članom pridružil tudi Ivan. Zdaj že deset let igra v skupini Šavrini in anka Šavrinke.

Očeta je izgubil kot deček, star 6 let, a o njem so mu pripovedovali mama, nona in drugi sorodniki, tako da si je lahko ustvaril očetovo sliko in mu posvetil nekaj pesmi. Istro ima neizmerno rad, še vedno se ukvarja z zemljo, na kateri prideluje zdravo hrano. Žal mu je, ker je toliko zemlje zapuščene in neobdelane, zidovi, ki so jih predniki z muko zgradili iz kamna, pa propadajo. V prostem času pa je pohodnik.


Marija Koren je doma iz Podgorja, živela pa je tudi v mestu. Narava in življenje na vasi ji veliko pomenita. O tem nam je povedala: »Lahko rečem, da je čas, ki ga živimo, prinesel velik tehnični napredek, je pa posredno prav zaradi tega tudi marsikaj izničil. Tako v mestu kakor tudi na vasi so ljudje zaradi načina in tempa življenja samozadostni, zapirajo se v ozek krog družine, zabavajo se in delajo z računalniki in ni več tistega pristnega, živega medsebojnega druženja. Nekoč so si v vasi zaradi načina dela – oranje z volovsko vprego, košnja, grabljenje, žetev - pomagali in sodelovali, posredno so se tudi skupaj veselili in praznovali. Danes se vseh teh del na vasi niti ne opravlja več in za pomoč so traktorji, kosilnice. V Podgorju se posadi samo nekaj njiv s krompirjem in še pri tem pridelku so vsako leto škode zaradi divjadi, predvsem divjih prašičev in jelenov.

Je pa Podgorje ob vikendih resnično množično obiskano. Prihajajo peš in z avtomobili. Pohodniki med hojo na Slavnik iščejo mir in ravnovesje v naravi.
Ja, rada imam življenje na vasi. Stopiš iz hiše in že si v stiku z naravo. Poslušaš oglašanje ptic. Prepoznavaš jih po petju, vidiš lepoto, rast trave in bogastvo cvetja rož, občutiš piš vetra, svetlobo, toploto sonca. Sama rada opazujem nebo – jasnino, prosojnost, plavajoče oblake, rast beline oblakov, kakor tudi temnih ob bližajoči nevihti. Narava ti vse daje, samo prisluhniti ji moraš in se nekako spojiti z njo. Seveda narava tudi uči, opozarja. Nakovalo na nebu opozarja na nevihto, meglen obroč okrog lune napoveduje burjo, zven zvona, ki ga slišiš izpod Kraškega roba, napoveduje spremembo vremena. Smeri, od koder prihaja dež, pa napovedo količino dežja. Tako so pri nas udomačeni reki, ki tudi držijo: od Trsta za dva prsta, od juga za dva pluga, od Slavnika za dva kalavnika, od Kojnika za dva lojtrnika.
Ja, resnično rada imam naravo in veliko, veliko mi pomeni.

Pesmi je začela pisati že v mladosti, objavljala jih je v različnih literarnih revijah. Letos je izdala prvo pesniško zbirko z naslovom Diham z vetrom. S prelepimi fotografijami dreves in prerezov drevesnih debel jo je opremil njen bratranec Iztok Poljak. O pisanju je povedala: »Nikoli se nisem spraševala, zakaj pišem, vedno mi je samo v veselje, če lahko zapišem, napišem. Pišem že kar veliko let, nabralo se je kar precej zapisov, a le del tega je zbrano v knjigi. Pišem iz izkušenj, preizkušenj, o sreči sobivanja, o lepoti, ki je vse okrog nas, o globinah v nas, o miru, tišini, ki nam odkriva naše bistvo, o potovanjih v želeno, potovanjih k sebi, o svetlobi, ker smo mi vsi svetloba, o želji po združitvi misli vseh dobro mislečih ljudi za boljši jutri in še in še.

Opisujem lepoto, tako kot jo v danem trenutku vidim in občutim. Mirne duše lahko rečem, da v mojih zapisih prevladuje misel o dobrem, o Ljubezni z veliko začetnico, ki je vse okrog nas. Opisujem svoje občutke in videnje v danem trenutku. Če pa tega, kar privre iz globine - za kar sem neizmerno hvaležna - v trenutku ne zabeležim, me ta misel zapusti in gre pač dalje, da mogoče drugega razveseli. Zgodi se, da me misel obišče tudi ponoči, pa si rečem: no saj to si bom zapomnila in zjutraj takoj zapisala. Vendar zjutraj ta misel ni več prava ali pa je sploh ni. Odšla je dalje z vetrom.«

Ročna dela je vzljubila že v mladosti. Iz prešanega cvetja sestavlja čudovite šopke na voščilnicah in slikah. Prisluhnimo njenim besedam: » Ja, v veliko veselje mi je ustvarjati voščilnice. V ljudskem izročilu so rožice izvezene, naštikane, nakvačkane, narejene v tehniki rešelje na prtih, zavesah, rjuhah. Lahko so tudi izrezljane v raznih lesenih detajlih. V vsem tem je izražena lepota in to imam rada zelo rada. Morda so moje voščilnice res izražanje in prenos lepote narave. Mislim, da je ročno delo, izražanje velikega pomena in bi resnično bili lahko ponosni kot narod, da imamo kaj pokazati. To bi morali začeti učiti že v vrtcih in šolah. Iz svojega otroštva se spomnim, da smo v šoli imeli predmet ročno delo, kjer smo vezli… Doma smo ob večerih marsikaj izdelovali iz rafije in rabljenih razglednic – okraske, škatle. Po dve razglednici smo obšili, vmesni prostor napolnili s polnili in nato sešili škatlo – šatuljo in to s pokrovom ali pa tudi brez. Ja, lepo bi bilo, da bi že pri otrocih vzbudili ustvarjalnost.«


Danila Tuljak Bandi je bila rojena v Koštaboni, že več kot 40 let živi v Dolini pri Trstu, kamor jo je odpeljala ljubezen. Tam si je ustvarila družino in ostala. Najprej se je ukvarjala z oblikovanjem slanega testa, potem pa je odkrila hladno keramiko. V tej tehniki oživlja predvsem nekdanja vsakodnevna opravila in nošo Šavrink in Šavrinov. Navdih črpa iz otroštva, ko je opazovala Šavrinke iz svoje družine, iz sosednjih hiš in vasi, kako so se odpravljale na vsakodnevno pešpot, otovorjene z različnim blagom, namenjenim prodaji in trgovanju. Te žene, ki so poleg vsega drugega dela na dan prehodile tudi po več deset kilometrov, hodile so tri ure v eno smer in tri ure nazaj, so se ji tako vtisnile v spomin, ker so s svojo pokončnostjo in vztrajnostjo kljubovale najtežjim življenjskim preizkušnjam. Bile so glavni steber preživetja številne družine.

Zato se ji zdi, da je njeno poslanstvo, da jim v teh skulpturah - narejene so v dolgem postopku mešanja sestavin, kuhanja dobljene mase, gnetenja in oblikovanja brez orodij, samo s prsti, na koncu pa jim še sešije obleko - postavi spomin in opomin za današnje generacije. S temi kipci sodeluje na mnogih razstavah v zamejstvu in v Sloveniji in tako oživlja spomin na življenje Šavrink. Žalostna je, ker je naš odnos do te dediščine malomaren, do starejših pa nespoštljiv. Pisati je začela že zgodaj, pesmi je objavljala v različnih revijah in jih prebirala na literarnih večerih ŠK Beseda Slovenske Istre. Leta 1999 je izdala pesniško zbirko Žrjavka pud papelon, v kateri so skoraj vse pesmi napisane v koštabonskem narečju. Predgovor h knjigi je napisala pesnica Alferija Bržan.


Franca Mislei iz Trsta je do upokojitve delala v svoji cvetličarni. Do tega je prišlo, kot sama pravi, po naključju. Nekoč je skozi okno svoje kuhinje opazovala sosednjo hišo, kjer je bil v pritličju že nekaj časa zapuščen prostor. Rekla si je: »Kako bi bilo lepo, če bi jaz tu odprla cvetličarno!« Lotila se je dela in uspelo ji je urediti prostor. Z delom si je pridobila veliko znanja, sicer pa je imela rože rada že prej. Naučila se je, kaj katera rožica potrebuje za rast, kako kombinirati cvetje v šopke in druge aranžmaje. Ker je bila izvirna, je kmalu pridobila sloves dobre rožarce, kakor tržaški Slovenci rečejo cvetličarkam: »V Trstu sem bila zelo poznana, saj sem na poseben način okraševala cerkve ob posebnih prilikah, kot so na primer poroke, krsti, birme. Delo je bilo zelo naporno, okraske za poroke sem delala cele noči, ampak mi je bilo v veliko zadoščenje. Ustvarjati s cvetlicami je bilo kot predstaviti naravo v svojem najlepšem stanju. Saj že v Svetem pismu piše: Še kralj Salomon se ne oblači tako lepo kot rože na poljih.«

Ko se je upokojila, se je vpisala na Univerzo za 3. življenjsko obdobje v Trstu, saj ni marala biti brez dela, želela si je še naprej ustvarjati: »Moja umetniška žilica je zahtevala, da se izrazim na drugi način in tako sem se naučila posebne tehnike patchwork - tiffany. S šivanjem sestavljam slike, ki predstavljajo rože, naravo, spomine na preteklost. Sama si narišem vzorec na papir, nato ga izrežem, postavim na blago primernih barv in nato z veliko potrpežljivostjo šivam. Vse na roke. Za eno sliko porabim tudi en mesec časa, pa delam po ves dan. Šivam tudi pregrinjala, prte, prtičke, skratka vse, kar se da narediti s to tehniko. Še vedno se ukvarjam z rožami, sestavljam šopke iz svežega in suhega cvetja, prav tako delam šopke v stilu bidermajer. Kot sestra Nivea se včasih lotim tudi kakšne bakrene reliefne slike, izdelujem nakit in različne okraske.« Sicer pa se posveča gospa Franca družini, saj ima sina in hčerko ter štiri vnuke: Tako ji ne ostane veliko prostega časa, vseeno pa pred spanjem rada kaj prebere.


Njena sestra, Santina Mislei se je prav tako rodila v Barkovljah pri Trstu, kjer je preživela otroštvo in mladost. Zdaj živi v Zgoniku pri Trstu. Poročena je bila z zelo znanim in priznanim slikarjem in kiparjem. Večkrat je svojega moža opazovala pri slikanju in si želela, da bi tudi sama slikala, a si ni nikoli upala priznati te želje: »Z njim sem hodila po razstavah. Tudi po njegovi prerani smrti sem nadaljevala z razstavami njegovih del. Spremljala sem tudi sestro Niveo ob njenih razstavah. A še vedno me je bilo sram, da bi sama kaj začela. Prav Nivea me je večkrat spodbujala, naj se lotim slikanja. Tako sem skoraj bolj za šalo kot zares začela slikati in samo sebe presenetila.«

Ob ogledovanju njenih slik, ki so manjšega formata, sem ugotovila, da jih kar nekaj deluje, kot bi bile vzete iz sanjskega sveta. Zato sem jo vprašala, kje črpa navdih za svoje slike? Povedala je: »Da, prav imate. Ker v življenju nisem imela veliko sreče, se moja duša pogosto spusti v svet domišljije. Ko ustvarjam, se oddaljim od resničnosti in slikam to, kar v tistem trenutku čutim. Uporabim tehniko, ki se ji reče umetniški kolaž: iz mojega spominskega albuma izrežem fotografije, s pomočjo računalnika jih obdelam, zalepim na platno in sliko z barvami in drugimi predmeti okrasim in dopolnjujem, dokler ne izrazi tistega, kar hočem povedati.«

Ko se sestre Nivea, Franca in Santina dobijo, se največkrat pogovarjajo o svojem delu: »Med drugim se pogovarjamo o naših umetninah, si dajemo nasvete, pogosto se strogo kritiziramo, potem smo tri dni užaljene, a slednjič ugotovimo, da je bila kritika dobronamerna. To nam pomaga pri napredovanju. Veliko se tudi smejimo.«
Sestre so večkrat tudi skupaj razstavljale, na primer lani v Kulturnem društvu v Barkovljah in v Kulturnem domu Igo Gruden v Nabrežini pri Trstu, pa tudi v Krminu in v Avstriji. Zdaj jih že vsi poznajo kot umetniško družino in povabijo kar vse tri hkrati.


Tako, zdaj ste tudi vi lahko marsikaj izvedeli o naših gostih. Imeli smo prekrasen večer, prišli so prijatelji in družine nastopajočih. Zamejske Slovenke so nam zopet postregle z izvrstnimi domačimi dobrotami, domače slaščice je napekla tudi soproga gospoda Ivana, gospa Matilda Novak. Vsem prisrčna hvala! Žal je bilo drugih obiskovalcev bolj malo, zato smo bili tistih, ki so prišli, toliko bolj veseli, posebno še, ker so pokazali veliko zanimanje in ljubezen do Istre. Očitno se drugi bolj kot za domoznanske in kulturne prireditve zanimajo za novodobno duhovnost, meditacijo, jogo smeha, pozitivno energijo.

No, mi smo imeli vsega tega v izobilju. Prav od srca smo se nasmejali, ob prebiranju pesmi smo se lahko globoko zamislili in večer, ki smo ga zaključili šele po deveti uri, je bil poln optimizma. Ko bi spoznali, da lahko vse, kar iščemo v spoznanjih ti. moderne nove dobe, najdemo v naši dediščini, bi bili morda tudi taki večeri bolje obiskani. Tako pa je lahko vsem, ki niste prišli, samo žal.

Špela Pahor, MKI
Izola.info
Tagi:
Prijavi napako
Zadnje novice v kategoriji Kultura:
Torek, 20. September 2016
Žirija izbrala »Houston, imamo problem!«, občinstvo pa »Pojdi z mano«
V nedeljo se je v portoroškem Avditoriju zaključil 19. Festival slovenskega filma. Letošnja filmska bera je obsegala 96 filmov, med katerimi se jih je 52 potegovalo za nagrado vesna....
Izola.info > Kultura
Četrtek, 15. September 2016
Razstava Aroma želje/Želja arome v Placu Izolanov
V galeriji Plac Izolanov je še do petka na ogled zanimiva in v mnogočem tudi intrigantna razstava dveh umetnikov, katerih predmet ustvarjanja se zelo razlikuje, obenem pa se izjemno...
Primorske novice > Kultura
Sreda, 14. September 2016
Badjurova nagrada Dušanu Milavcu naznanila začetek Festivala slovenskega filma
Včeraj zvečer se je s tradicionalno podelitvijo nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filma, v portoroškem Avditoriju začela 19. edicija Festivala slovenskega filma....
Izola.info > Kultura
Torek, 6. September 2016
V Portorož prihaja sto filmov
V Portorožu se bo prihodnji torek začel 19. festival slovenskega filma, ki bo ponudil 98 filmov, od tega 52 v tekmovalnem programu. Selekcijska komisija je imela pri izboru težko nalogo,...
Primorske novice > Kultura
Torek, 6. September 2016
Na 19. FSF-ju jih bodo zavrteli skoraj 100
V Portorožu se bo prihodnji torek začel 19. festival slovenskega filma, ki bo ponudil 98 filmov, od tega 52 v tekmovalnem programu. Selekcijska komisija je imela pri izboru težko nalogo,...
Regional Obala > Kultura
Četrtek, 4. Avgust 2016
Denarja za muzej Parenzana ni
Društvo Histrion, ki upravlja z muzejem Parenzana, opozarja na finančen težave že od marca. Pred pol leta so z občino Izola sklenili pogodbo za obdobje petih let. Zdaj občina predlaga...
Regional Obala > Kultura
Žirija izbrala »Houston, imamo problem!«, občinstvo pa »Pojdi z mano«
Žirija izbrala »Houston, imamo problem!«, občinstvo pa »Pojdi z mano« · V nedeljo se je v portoroškem Avditoriju zaključil 19. Festival slovenskega filma. Letošnja filmska bera je obsegala 96 filmov, med katerimi se...
Izola.info > Kultura
Badjurova nagrada Dušanu Milavcu naznanila začetek Festivala slovenskega filma
Badjurova nagrada Dušanu Milavcu naznanila začetek Festivala slovenskega filma · Včeraj zvečer se je s tradicionalno podelitvijo nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filma, v portoroškem Avditoriju začela...
Izola.info > Kultura
Vasilij Žbogar v Riu osvojil srebrno olimpijsko medaljo!
Vasilij Žbogar v Riu osvojil srebrno olimpijsko medaljo! · Izolski jadralec Vasilij Žbogar je v današnji regati za medalje na olimpijskem jadralnem polju Pão de Açucar v Riu osvojil 6. mesto in Sloveniji...
Izola.info > Šport
18. Festival slovenskega filma prinaša rekordno bero filmskih užitkov
18. Festival slovenskega filma prinaša rekordno bero filmskih užitkov · Polnoletnost Festivala slovenskega filma je včeraj v portoroškem Avditoriju naznanila uvodna festivalska projekcija celovečernega filma Jana...
Izola.info > Kultura
V Istri ni nikoli dolgčas
V Istri ni nikoli dolgčas · Septembra in oktobra stene knjižnice krasijo fotografije Nataša Fajon. Z razstavo pod naslovom »V Istri ni nikoli dolgčas« se je tako udeležila...
Izola.info > Družba
Ana Desetnica že tretje leto na izolskih ulicah
Ana Desetnica že tretje leto na izolskih ulicah · V letu 2015 bo mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica, v sodelovanju s številnimi lokalnimi soorganizatorji prisoten v 13-ih...
Izola.info > Kultura